 |
 |
|
|
 |
| Kopica novih filmov na DVDju |
 Od danes dalje vas na prodajnih policah čaka kopica novih, zanimivih filmov.
Nevarna metoda: zametki filma sežejo v sredino devetdesetih, ko je oskarjev nagrajenec Christopher Hampton napisal biografski scenarij z naslovom Sabina, adaptacijo knige A Most Dangerous Method kliničnega psihologa in zgodovinarja Johna Kerra. Scenarij ni nikoli našel producenta, Hampton pa je material razvil v gledališko igro The Talking Cure, ki jo je uspešno uprizorilo Londonsko narodno gledališče z Ralphom Fiennesom v vlogi Junga. Nekaj let kasneje je k Hamptonu pristopil režiser David Cronenberg z idejo o novem scenariju za film. Sabina Spielrein je bila ena prvih psihoanalitičark in pionirka na področju otroške psihologije. Kljub temu, da je s svojim konceptom spolnega nagona vplivala tako na Junga kot na Freuda, se njeno ime v zgodovini psihoanalize komaj omenja. Freud je kasneje v eni izmed svojih knjig potrdil, da je navdih za svojo teorijo gona smrti našel prav pri njej, Jung pa njenega vpliva nikoli ni javno priznal. Leta 1941 so jo ob okupaciji Sovjetske zveze skupaj z njenima hčerama usmrtili nacisti. Njeno ime je postalo predmet širših raziskav šele po letu 1977, ko so v Ženevi odkrili kovček z njenim dnevnikom in korespondenco s Freudom in Jungom.
Koža, v kateri živim: nova mojstrovina izpod taktirke priznanega španskega režiserja Pedra Almodovarja Koža, v kateri živim govori o zdravniku Dr. Robertu Ledgardu, priznanem plastičnem kirurgu, ki se vse od tragične prometne nesreče, v kateri je zgorela njegova žena, ukvarja z ustvarjanjem nove kože, s katero bi tedaj lahko preprečil tragedijo. Po dvanajstih letih mu v lastnem laboratoriju s pomočjo celične terapije uspe ustvariti kožo, ki je sicer občutljiva na ljubkovanje, toda pravi ščit pred kakršno koli poškodbo, ki jo utegne utrpeti naš največji organ. Mnoga leta študija in raziskovanja niso bila dovolj. Za uspeh je potreboval človeškega poskusnega zajčka, zaupnika in odločnost brez kakršnih koli zadržkov. Slednje zanj ni nikoli predstavljalo težav, saj je bilo v njegovem značaju. Marilia, ženska, ki je skrbela zanj vse od njegovega rojstva, je bila njegova najzvestejša zaupnica. Malce težje je bilo pri človeškem poskusnem zajčku …
Na enem ploščku smo izdali dva filma in sicer Ženska, ki poje in Pogovoriti se morava o Kevinu.
Ženska, ki poje, drama režiserja Denisa Villeneuveja, nastala po predlogi uspešne istoimenske igre Wajdija Mouawada, je ganljiva zgodba, ki privede vojne strahote na izjemno osebno raven ter na poetičen način prikazuje neodstranljive posledice nasilja in neverjetno željo po preživetju.
Pogovoriti se morava o Kevinu je neprizanesljiv, pogumen in iskren portret materinstva ter pretresljiv pogled na krivdo, izgubo in sramoto, ki se nam razkrije skozi oči matere (Swinton). Dolgo pričakovani tretji celovečerec uveljavljene škotske režiserke je intimna psihološka drama, posneta po kontroverzni knjižni uspešnici, nagrajeni s prestižnim britanskim priznanjem orange za leposlovje. "Moj namen ni bil ustvariti tematskega filma o množičnem uboju na srednji šoli. Te teme se je lotil že sijajen Slon (Elephant), mene pa je zanimal predvsem odnos med materjo in sinom. Film sem najprej hotela nasloviti Performance. Starši ne ukrepajo, ker bi to pomenilo priznanje, da je njihova družina laž. Oče gleda stran, mati ni povsem prisotna, sin pa z obema manipulira. Gre za esencialno družinsko dramo, pripeljano do grozljivih skrajnosti.To ni tradicionalna psihološka grozljivka, to je Evina osebna grozljivka, subjektivna grozljivka. Knjiga Pogovoriti se morava o Kevinu kljub vsemu ima značilnosti žanra. Bralec ve, da se obeta nekaj strašnega, hkrati pa nestrpno obrača strani, da bi izvedel več. Ta struktura je bila zame kot filmsko ustvarjalko zanimiva in želela sem jo obdržati." - Lynne Ramsay, režiserka in koscenaristka. "Pogovoriti se morava o Kevinu je drama, ki si je Evripid ni upal napisati." - Tilda Swinton, igralka.
|
|
| Cinemania group |
|
| |
|
|
|
|
|
|
NATISNI
POŠLJI
